Modri premik / Blue Drift – Kar teče skozi nas

Modri premik označuje spremembo pogleda na okolje, ki ga pogosto razumemo kot nekaj zunaj nas. Angleški naslov Blue Drift temu premiku doda gibanje. Naslova se ne prevajata dobesedno, temveč odpirata dve plati istega procesa. Beseda drift pomeni zanašanje oziroma postopno premikanje pod vplivom tokov, vetra in drugih sil – gibanje, pri katerem poti ne določa le tisto, kar se premika, temveč tudi okolje, skozi katero potuje. V kontekstu letošnje edicije festivala R.o.R+ zato drift ni zgolj metafora. Opisuje tudi način, kako se mikroplastika premika skozi vodne sisteme: delci potujejo s tokovi, se zadržujejo v sedimentih, ponovno vstopajo v vodni stolpec, prehajajo med različnimi okolji in vstopajo v žive organizme.

Blue Drift tako preusmeri pozornost s predmeta na njegovo pot. Ko plastenka, embalaža ali sintetično vlakno razpadejo na dovolj majhne delce, prvotni predmet izgine, snov pa ostane. Njeni poti je vse težje slediti: reka jo lahko odnese proti morju, tokovi jo preusmerijo, del se odloži v sedimentu, del ostane v vodnem stolpcu, del pa vstopi v stik z organizmi. Mikroplastika zato ni zgolj onesnaževalo, ki se nekje kopiči, temveč snov v nenehnem pretoku, katere poti povezujejo različne ekosisteme.

Takšen pogled je blizu temu, kar filozof Timothy Morton opisuje s pojmom »hiperobjekt«: pojavom, ki so tako obsežni in razpršeni v prostoru in času, da jih nikoli ne moremo zaznati v celoti, čeprav smo vanje nenehno vpleteni. Mikroplastiko srečujemo kot posamezne delce, vzorce in meritve, medtem ko sistem njenega kroženja daleč presega neposredno zaznavo.

Prav tu postane podnaslov Kar teče skozi nas več kot pesniška figura. Festival ne govori le o tem, kaj se nahaja v vodi, temveč o prepustnosti meja, s katerimi smo si uredili svet: med naravnim in umetnim, zunanjostjo in notranjostjo, okoljem in telesom. Ta vprašanja niso vezana na abstraktno predstavo oceana nekje daleč od nas, temveč na konkretno vodno krajino Soče, Vipave, Tilmenta, Jadrana in manjših lokalnih vodotokov. Z vključevanjem znanstvenega raziskovanja lokalnih voda ta povezava ni več zgolj kuratorska trditev. Voda, o kateri govori razstava, je lahko ista voda, ki teče le nekaj kilometrov stran.

V delu Plastični razcvet / Plastic Bloom dvojca Lumoskop_lab se sprememba merila zgodi neposredno na obiskovalčevem telesu. Likovni jezik instalacije izhaja iz dejanskih vzorcev mikroplastike, njihove strukture pa se v interaktivnem svetlobnem okolju razrastejo čez obiskovalčevo podobo. Naslov vsebuje premišljen paradoks. Bloom pripada besedišču rasti, cvetenja in življenja, tukaj pa »zacveti« sintetična snov. Instalacija mikroplastike ne kaže kot tujka, ki bi ga bilo mogoče preprosto odstraniti iz sicer nedotaknjene narave. Človeška figura in plastični delec se znajdeta v isti podobi. Vprašanje zato ni več le, kaj smo vnesli v okolje, temveč ali lahko po desetletjih takšnega vnosa še vztrajamo pri jasni predstavi, kje se človek konča in okolje začne.

Soroden problem odpira Jazmin Rojas Forero, čeprav iz povsem druge smeri. Bodies Inside Each Other / Telesa znotraj drug drugega izhaja iz frailejóna, visokogorske rastline, ki zajema vlago iz megle in jo skozi lastno telo usmerja proti tlom. Njena skulptura postane telo, v katerem se lahko manifestira atmosfera. Če Plastični razcvet / Plastic Bloom govori o nezaželenem prehajanju sintetičnih snovi skozi meje, Rojas Forero pokaže, da prepustnost sama po sebi ni anomalija. Je osnovni pogoj življenja. Organizem ni zaprta posoda, temveč prostor izmenjave. Bodies Inside Each Other / Telesa znotraj drug drugega tako odpira eno osrednjih vprašanj razstave: telesa obstajajo v drugih telesih, sistemi znotraj drugih sistemov, nobeden od njih pa ni povsem avtonomen.

Tudi Breaking Light / Lom svetlobe Anne Fie Salverda se začne na meji med vidnim in procesom, ki vidnost presega. Izhaja iz fotosinteze v oceanih in svetlobnih odsevov na vodi ter nekaj planetarnega prevede v intimno optično izkušnjo. Lotte Beets se v Observations at Low Tide / Opazovanja ob oseki nasprotno približa skoraj neznatnemu. Njeni odlitki ohranjajo drobne strukture, ki jih oseka le za kratek čas razkrije na morskem dnu. Obe deli se ukvarjata z zaznavanjem, vendar vsako na svojem merilu: eno usmeri pogled k procesu, od katerega je odvisno življenje, drugo k sledem, mimo katerih bi zlahka stopili. Ekološko vprašanje se tako ne pojavi le kot vprašanje odgovornosti, temveč tudi kot vprašanje pozornosti: kaj je naše zaznavanje naučeno spregledati?

Pri Damjanu Šporčiću ta spregledana sled dobi izrazito materialno obliko. Fish Food. Back on the Menu / Hrana za ribe. Spet na jedilniku temelji na drobnih kosih plastike, ki jih je leta pobiral na kvarnerskih plažah. Njihovo shranjevanje v kozarcih, kakor bi shranjevali ozimnico, spremeni naslov v črnohumorno zanko: tisto, kar smo proizvedli, uporabili in zavrgli, se v morju vključi v prehranske odnose. Pomembno je, da umetnik zbiranja ne predstavlja kot rešitev. Njegov arhiv ne »očisti« morja, temveč dokumentira materialno kulturo, ki je preživela svojo uporabno vrednost. Človeška ekonomija predmet razglasi za odpadek; ekosistem te kategorije ne pozna. Snov nadaljuje svojo pot.

Pri Robertini Šebjanič se ista logika razširi v zgodovinski čas. Njeno raziskovanje potopljenega kemičnega streliva pokaže morje kot prostor, v katerem politična in vojaška zgodovina ne ostajata zgolj spomin. Ostanki konflikta korodirajo, njihove snovi prehajajo v sediment in prihajajo v stik z organizmi. Preteklost se tu ne vrača kot podoba ali pripoved, temveč kot kemija. Morje postane arhiv, ki dogodka ne pomni na človeški način, temveč ohranja njegove materialne posledice. Mikroplastika je v tem smislu prav tako arhivsko gradivo našega časa: fragment brez berljive zgodovine, a z zelo konkretnim poreklom.

S tem se spreminja tudi pomen znanosti znotraj festivala. GLOBE Italia uporablja protokol za spremljanje mikroplastike v površinskih vodah, namenjen tudi vključevanju šol in raziskovalcev. Mikroskop, vzorčenje in analiza tu niso dokaz, ki bi potrjeval sporočilo umetniških del. Umetnost in znanost namreč ne opravljata iste naloge. Znanstveni protokol poskuša ugotoviti, kaj je v vodi, v kakšni količini in kako se stanje spreminja; umetniško delo lahko vpraša, kaj pomeni živeti v svetu, v katerem je ta snov postala del kroženja. Če bi umetnost postala zgolj ilustracija znanstvenega podatka, bi izgubila svojo kritično avtonomijo. Če bi znanstveni podatek uporabljali le kot privlačno metaforo, pa bi izgubili realnost problema. Produktivno območje Modrega premika / Blue Drift je prav napetost med obema.

Zato letošnje edicije ne bi bilo smiselno razumeti kot še ene razstave o »reševanju narave«. Takšna formulacija ohranja prav tisto delitev, ki jo razstavljena dela postavljajo pod vprašaj: človek na eni strani, narava na drugi. Tudi Marsja van der Ven s Tentacles of Change / Lovke sprememb v to razmerje vpelje organizem, katerega izjemna sposobnost zaznavanja in prilagajanja spremembam v okolju ruši predstavo pasivne narave, ki zgolj čaka na človekovo zaščito. Naravni sistemi se odzivajo, prilagajajo in spreminjajo tudi brez našega dovoljenja; vprašanje je, kakšne pogoje jim ustvarjamo in kakšen svet s temi spremembami nastaja.

Modri premik in Blue Drift tako opisujeta dve plati istega procesa. Prvi govori o spremembi našega pogleda, drugi o gibanju snovi, ki se ne ozira na meje, s katerimi smo razdelili svet. Od oceana k reki, od reke k vzorcu, od vzorca k delcu, od delca k organizmu in od organizma nazaj k planetarnemu sistemu se spreminjata tako merilo kot naš položaj znotraj njega.

V tem smislu Kar teče skozi nas ni toliko slogan razstave kot njena hipoteza. Morda ključna značilnost sodobnega okoljskega trenutka ni zgolj to, da je človek spremenil naravo, temveč da postaja vse težje ohranjati predstavo o naravi kot prostoru, ki se začne tam, kjer se človek konča. Blue Drift sledi potem snovi, ki te meje nenehno prečkajo, Modri premik pa se zgodi v trenutku, ko ugotovimo, da tudi sami nikoli nismo bili zunaj tega toka.